Odpravili smo se na praznovanje maminega rojstnega dne. Po dolgem času smo bili spet vsi zbrani. Prišli so tudi vnuki, ki so imeli že vsi svoje zveste prijatelje.
Sproščeno smo kramljali po kosilu in si pripovedovali zgodbe o starih časih, kako smo jih preživljali, kako bi sedaj ravnali, če bi kaj ravnali drugače. Bilo je tudi dosti smeha na ta račun. Vmes sem se malo sprehodila po vrtu in okolici. Opazovala sem stvari, ki so me spominjale na dogodke iz mladosti. Bile so polne zgodb in zdelo se mi je, da jih kar berem. Po hodniku v klet sem na steni zagledala obešen lovski nahrbtnik, ki je bil še očetov.
Očeta žal ni bilo več z nami. Vzela sem kakovosten lovski nahrbtnik z več žepi za lovce v roke in si ga ogledala. Odprla sem ga in videla v njem stvari, ki so bile skrbno nameščene vsaka na svojem mestu. Večkrat sem hodila z očetom na lov in kdaj pa kdaj sem ga tudi jaz nosila. V njem je imel vedno tudi malico in pijačo. Velikokrat sva se ustavila v gozdu in pomalicala obrok, ki ga je najverjetneje nama pripravila mama za seboj. Pogledala sem ga še z druge strani, kjer je bil že kar dosti zguljen, a je še vedno služil svojemu namenu.
Sedaj je tudi brat lovec in tudi on hodi z nahrbtnikom na lov. Sicer ima svojega, ki ga je dobil za rojstni dan, vendar dostikrat vzame kar očetov lovski nahrbtnik in pravi, da se bolje počuti z njim. Zdi se mu, da ni sam in da ima s seboj vse stvari, ki bi jih lahko potreboval. Všeč mu je ta občutek, da ni sam na lovu. Vedno sem vesela, ko pridem domov, a kdaj pa kdaj me daje tudi nostalgija. Vrnila sem se nazaj k ostalim članom, ki so bili zelo glasni in veselo razpoloženi.
Videla sem, da me nihče ni pogrešal, zato tudi nisem povedala, da sem si ogledovala stare stvari.…